Slovenska zgodovina: 2012

Pri iskanju ključnih besed ali podpoglavij si lahko pomagate z kombinacijo :
Ctrl + f

Zgodovina Slovenije je zgodovina vseh prebivalcev na ozemlju današnje Republike Slovenije in v njeni neposredni soseščini od prazgodovine do danes, čeprav se ime Slovenija pojavi šele leta 1834 v knjigi ruskega zgodovinarja Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci, 10 let kasneje pa še v pesmi Koseskega in se Slovenija kot politična enota prvič konstituira po letu 1945, kot samostojna država pa šele 1991.

Prazgodovina

Najstarejši dokaz človeškega bivanja na slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz obdobja würmske ledene dobe, ko so na ozemlju Slovenije živeli neandertalci, je najpomembnejša najdba piščalke iz Divjih bab v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem. V mlajši kameni dobi in bakreni dobi so se prebivalci že ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom. Na prehodu iz bronaste v železno dobo je obstajala kultura žarnih grobišč. Za halštatsko obdobje so značilne utrjene naselbine na vzpetinah, imenovane gradišče, in lepo izdelani železni predmeti (npr. situle) in orožje (Most na Soči, Vače, Rifnik, Šentvid pri Stični). Njihovi prebivalci etnično niso določljivi.

[uredi]Kelti in Rimljani

V 4. in 3. stoletju pr. n. št. so ozemlje današnje Slovenije zasedla plemena Keltov, ki so tu ustanovili prvo državno tvorbo imenovano Noriško kraljestvo. Na Gorenjskem in v delu Štajerskeso živeli Tavriski, Karni so se naselili na severozahodu, Noričani na severu, Japodi na Dolenjskem in delno na Notranjskem, Latobiki na Dolenjskem in Posavju, ter Histri v Istri. Ta ljudstva so razvojno in gospodarsko zaostajala za Rimljani. Ukvarjala so se predvsem s poljedelstvom, živinorejo in pastirstvom. Iz tega časa izvirajo imena mnogih današnjih krajev (Bohinj,Tuhinj) in rek (Sava, Savinja, Drava).

Današnje slovensko ozemlje je imelo za Rimljane velik strateški pomen. Rimski prodor na ozemlje današnje Slovenije se je začel po ustanovitvi Akvileje (181 pr. n. št.). V drugi polovici 2. stoletja so Rimljani v istrskih vojnah podjarmili Histre, Tavriske (129 pr. n. št.) in Karne (115 pr. n. št.). Nato je Oktavijan v letih 35-33 pr. n. št. mejo premaknili vse do Donave in okoli 10 pr. n. št. mirno priključili še zavezniško Noriško kraljestvo. Zasedena področja so vključili v provincialno organizacijo: zahodna Slovenija z Istro je bila vključena v 10. regijo Italije (Regio X), vzhodni del in Dolenjska sta bila vključena v provinco Panonijo, alpski prostor in Posavinje sta bila sredi 1. stoletja vključena v provinco Norik. Nastajati so začela mesta (Emona,Celeia, Poetoviona), ki so jih naseljevali priseljenci iz Italije in poromanjeni staroselci. Zgrajen je bil cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetoviona-Carnuntum (Petronell ob Donavi).

Prve organizirane krščanske cerkve so nastale proti koncu 3. stoletja; v 4., 5. in 6. stoletju so se oblikovale škofije, ki so sodile pod oblast metropolije v Akvileji. Zaradi obrambe meje Italije je v 3. stoletju na kraškem robu nastal utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum. V 5. in 6. stoletju je začela rimska oblast na ozemlju Slovenije slabeti zaradi vdorov germanskih plemen, ki so se premikala proti Italiji; domače prebivalstvo se je iz mest začelo seliti v višinska zatočišča. Sredi 5. stoletja so prek Slovenije v Italijo vdrli Huni in opustošili vrsto mest na poti, ob koncu 5. stoletja pa so Vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo in do 536 so bili v njihovo Italsko kraljestvo vključeni tudi Norik, Dalmacija in Panonija.

[uredi]Naselitev Slovanov

Glavni članek: Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe.

V 6. stoletju so se na širšem ozemlju vzhodnih Alp naselili Slovani. Prvi slovanski naselitveni sunek je datiran okoli leta 550, potekal pa je iz smeri današnje Moravske. Drugi slovanski sunek je prišel po odhodu Langobardov z današnjega slovenskega ozemlja v Italijo leta 568. V izpraznjeni prostor so se začeli naseljevati Avari in Slovani.

Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev, ki so deloma še ohranili krščanstvo. Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe potrjujejo propadi škofij vvzhodnoalpskem prostoru v drugi polovici 6. stoletja, sprememba poselitve in materialne kulture, predvsem pa uveljavitev novega, slovanskega govora. Meja z Bavarci se je že takrat začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem, v 8. stoletju pa se je na robu Furlanske nižine in v Istri na kraškem robu ustalila meja z Langobardi.

[uredi]Slovanski plemenski kneževini Karantanija in Karniola

Verjetni obseg Karniole okoli leta 800

Najverjetnejši obseg Karantanije okoli leta 800

Slovani v Vzhodnih Alpah, so bili, tako kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskihkaganov. Ob slabitvi avarske oblasti pa se je na prostoru južne Koroške v začetku 7. stoletja razvila relativno samostojna »krajina Slovanov« (»marca Vinedorum«), s svojimknezom. Morda že leta 623 ali najkasneje 626 se je pridružila Slovanom pod vodstvomkralja Sama, v tej pokrajini pa je tedaj vladal knez Valuk. Po propadu Samove plemenske zveze leta 658 je »krajina Slovanov« s središčem na Krnskem gradu severno od današnjega Celovca, ki se je že začela imenovati Karantanija, ohranila neodvisnost. Ko so Karantanci okoli leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč v obrambi pred Avari, so morali priznati njihovo nadoblast, ter jim za talca poslali sina kneza Boruta, Gorazda, in knezovega nečaka Hotimira, ki so ju Bavarci pokristjanili. Z vladanjem kneza Hotimira leta751 se je začelo pokristjanjevanje Karantancev, kar je sprožilo tri neuspele upore. Po porazu bavarskega kneza Tasila III. leta 788, je bila v frankovsko državo Karla Velikegaskupaj z Bavarsko vključena tudi Karantanija. Ko je knez slavonskih Slovanov Ljudevit Posavski leta 819 zaradi nezadovoljstva s frankovskim furlanskim mejnim grofom začel upor, so se mu leta 820 priključili tudi Karantanci, a so bili še istega leta poraženi. Po zadušitvi tega upora so Franki leta 828 reorganizirali upravo in najkasneje tedaj so po večinskem mnenju zgodovinske stroke domače slovanske kneze zamenjali frankovski grofje. Iz časa Karantanije pa se je vse do leta 1414 ohranil poseben obred ustoličevanja koroških vojvod, ki je potekal v slovenskem jeziku.

Slovanska plemenska kneževina Karniola se je na prehodu iz 8. v 9. stoletje razvila tudi južno od Karavank, na ozemlju osrednje Slovenije. Leta 795 je izpričan edini domnevni knezVojnomir. Karniola je bila ob koncu 8. stoletja vključena v frankovsko Furlansko marko, vendar je svojo plemensko ureditev ohranila do leta 828, ko so jo Franki po neuspešnem uporu panonskega slovanskega kneza Ljudevita Posavskega spremenili v mejno grofijo.

[uredi]Frankovska država

Po neuspešnem bolgarskem prodoru v Panonijo in njeni ponovni osvojitvi je kralj Ludvik Nemški okoli leta 840 Panonijo podelil v fevd beguncu z Moravske Pribini. Leta 847 je bil Pribina imenovan za grofa in ozemlje Spodnje Panonije je postalo njegova last. Sedež oblasti je bil v Blatenskem kostelu na današnjem Madžarskem. Leta 861 je Pribino nasledil sin Kocelj in se iztrgal frankovskemu vplivu. Kocelj je podpiral slovanski misijon svetega Cirila in svetega Metoda in oviral delovanje salzburških misijonarjev. Vendar je bil okoli leta 876 odstranjen, kar je končalo kratko obdobje samostojnosti spodnjepanonske slovanske kneževine. Ozemlje je bilo ponovno vključeno v Vzhodno marko. V času vlade Arnulfa Koroškega je Koroška postala središče Vzhodne marke in dobila precejšnjo samostojnost znotraj cesarstva. Na slovenskem ozemlju se je krepila fevdalizacija, a proces je zaustavil prodor Madžarov ob koncu 9. stoletja. Po porazu Bavarcev v bitki z Madžari pri Bratislavi leta 907 je namreč ozemlje osrednje Slovenije za približno po stoletja padlo pod madžarsko oblast. Fevdalni sistem se je tako izoblikoval šele po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 in ponovni vključitvi tega ozemlja v cesarstvo, v 10. in 11. stoletju.

[uredi]V Svetem rimskem cesarstvu

Po novi osvojitvi je bila spremenjena tudi upravna organizacija, ki je temeljila na mejnih grofijah (markah oz. krajinah). Cesar Oton II. je Koroški, ki je leta 976 postala vojvodina, podredil sosednje mejne grofije: Karantansko marko, Podravsko in Savinjsko marko, Kranjsko, Istrsko marko in Furlansko ter Veronsko marko. Ta polsamostojna tvorba je obstajala do začetka11. stoletja, ko so se začele oblikovati dežele. V tem obdobju se je utrdil fevdalni sistem, naselile so se pomembne plemiške rodbine, nastali so prvi gradovi okrepila se je kolonizacija in uveljavil se je hubni sistem delitve obdelovalne zemlje. Iz tega časa izvirajo tudi Brižinski spomeniki.

Iz mejnih krajin in iz nekaterih zaključenih ozemelj, ki so jih obvladovale velike plemiške družine, so se v visokem srednjem veku na Slovenskem izoblikovale zgodovinske deželeŠtajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, vključene v Sveto rimsko cesarstvo.

[uredi]Prihod in utrditev Habsburžanov

Potem ko so leta 1246 izumrli avstrijski vojvode Babenberžani in leta 1269 kranjski in koroški Spanheimi se je na prostoru Slovenije uveljavil češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je leta 1260 ogrskemu kralju Beli IV. iztrgal Štajersko in leta 1269 zasedel Kranjsko in Koroško. Ker je že od leta 1254 s svojih rokah imel Avstrijo in je leta 1272 postal še furlanski generalni kapitan, je obvladoval ozemlja od Češke do Jadranskega morja. Vendar cesar Rudolf I. Habsburški teh pridobitev ni priznal in je začel vojno, ki se je končala z Otokarjevim porazom leta 1278. Rudolf je leta 1282 sinovoma Albrehtu in Rudolfu dal v fevd Avstrijo in Štajersko, Koroško in Kranjsko pa je dobila majnhardinska (tirolska) veja Goriških grofov. Ko je leta 1335 izumrla tudi ta velika rodbina, so Habsburžani pridobili še Kranjsko in Koroško, leta 1374 pa so po drugi veji Goriških podedovali še istrsko Pazinsko grofijo in Slovensko marko. Naposled so leta1382 pridobili še Trst in s tem izhod na Jadransko morje.

Friderik III.

Oblast Habsburžanov pa je začasno ogrozil vzpon domače rodbine, Celjskih grofov. Ta se je začel v drugi tretjini 14. stoletja: leta 1333 so dedovali po Vovbržanih, leta 1341 dobili grofovski naslov, povezava s cesarjem Sigismundom Luksemburškim pa jim je omogočila, da so se njihove posesti razširile še na Ogrsko in Hrvaško. Sigismund jih je leta 1436 povišal v državne kneze, kar je omogočilo razvoj posebne dežele,Celjske kneževine. Povišanje pa je sprožilo tudi vojno s Habsburžani, ki se je leta 1443 končala s poravnavo med Friderikom II. Celjskim inFriderikom III. Habsburškim. S poravnavo sta družini sklenili pogodbo o dedovanju, ki pa so jo po smrti zadnjega Celjana Ulrika II. leta 1456Habsburžani morali ubraniti v vojni za celjsko dediščino. (do leta 1460).

Leta 1461 se je Friderik III. zaradi dediščine ogrske krone zapletel v vojno z ogrskim kraljem Matijo Korvinom in s svojim bratom Albrehtom, ki je zahteval del avstrijske dediščine. Spopadi, ki so v glavnem potekali v Spodnji Avstriji, so zajeli tudi Štajersko, v njih pa so cesarju precej pomagale notranjeavstrijske čete. Končali so se z Albrehtovo smrtjo brez potomcev leta 1463. Toda leta 1469 je Štajersko, predvsem Spodnjo, močno prizadela fajda plemstva in najemniških čet z vladarjem. Tudi te spopade je spodbudil ogrski kralj. Končala se je z usmrtitvijo najemniškega poveljnika Andreja Baumkircherja leta 1471. Po letu 1479 se je zaradi imenovanja salzburškega nadškofa Friderik III. znova zapletel v dolgotrajno vojno z Matijo Korvinom. Korvin je bil uspešen in njegove čete so zasedle večino Štajerske, Kranjske, Reko in vojvodinoAvstrijo ter leta 1485 vkorakale na Dunaj. Oblast nad temi deželami so Habsburžani znova dobili šele po njegovi smrti, ko je ozemlja zasedelMaksimilijan I. Habsburški.

Konec srednjega veka, v 15. in 16. stoletju, so dogajanja na tem območju zaznamovali turški vpadi. Nezadovoljstvo s preslabo fevdalno obrambo zoper Turke in uvajanje novih, predvsem naturalnih davkov in tlake, so tudi na Slovenskem povzročili kmečke upore. Največji je 1515zajel skoraj vse slovensko ozemlje. Leta 1572/73 so se v skupnem uporu povezali slovenski in hrvaški kmetje. Upori so se s krvavimi porazi nadaljevali vse do prve polovice 18. stoletja.

Leta 1518 se je v Innsbrucku zvršilo zasedanje vseh deželnih stanov dednih habsburških dežel. Na enotnem deželnem zboru so si zadali nalogo, da obrambno povežejo dedne dežele v trajno, trdno in enotno zvezo in da sodelujejo Notranjeavstrijske in Zgornjeavstrijske dežele v obrambi zoper Turkov. Na zasedanju so določili dedno celovitost habsburških dednih dežel.

[uredi]Od reformacije do baroka

Sredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila reformacija pretežno luteranske smeri in postavila temelje slovenskega knjižnega jezika in s tem oblikovanja slovenske jezikovne skupnosti. Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Protestanti so izdali še okoli 50 drugih knjig v slovenščini, med drugim je Adam Bohorič napisal prvo slovensko slovnico (Articae Horulae (1584)), leta 1584 pa je Jurij Dalmatin izdal prevod celotnega Svetega pisma. Protestantska književnost je bila temelj za oblikovanje slovenske jezikovne skupnosti.

V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in katoliška cerkev zatrli protestantizem in za dolgo časa zavrli književnost v slovenskem jeziku.

[uredi]Terezijanska in jožefinska doba

V času vladanja Marije Terezije in njenega sina, cesarja Jožefa II. (1765-1790), ko je bila med drugim uvedena tudi splošna šolska obveznost in vpeljano osnovno šolstvo v slovenskem jeziku (1774), se je s kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev začenjalo oblikovanje slovenskega naroda. Oba vladarja sta izvedla še številne druge reforme, vendar je moral Jožef II. nekatere najbolj radikalne razveljaviti še pred svojo smrtjo. Med pomembnejšimi ukrepi, ki so se obdržali, sta nevoljniški patent, ki je podložnik podelil osebno svobodo intolerančni patent, ki je znova dovolil naselitev Judov in protestantov. Jožefa II. je kratko nasledil njegov brat, zmerni reformist Leopold II. (1790-92), tega pa sin konservativni Franc II.

[uredi]Pod Francozi

Ilirske province

Ob koncu 18. stoletja so slovenske dežele dosegli spopadi francoskih revolucionarnih vojn. Leta 1797, ob koncu vojne prve koalicije, so francoske čete za kratek čas zasedle dele današnjega slovenskega ozemlja. Po podpisu campoformijskega miru pa je celotno slovensko etnično ozemlje prišlo v okvir Habsburške monarhije, saj so Habsburžani v zameno za Lombardijo in Avstrijsko Nizozemsko dobili nekdanjo beneško Istro in Benečijo. Toda že po porazu v vojni tretje koalicije in podpisu bratislavskega miru (1805) je monarhija izgubila obe pokrajini, ki sta pripadli francoskemu Italijanskemu kraljestvu.

Po novem porazu Avstrijskega cesarstva leta 1809 je Napoleon s schönbrunnskim mirom od habsburške monarhije odtrgal jugozahodne slovenske dežele (do Save) in na ozemlju zahodne Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije in Hrvaške južno od Save ustanovilIlirske province (1809-1813) z glavnim mestom v Ljubljani. Province so bile popolnoma odvisne od Francije, čeprav niso bile njen sestavni del. Motivi za njihovo ustanovitev so bili predvsem strateški in gospodarski (kopenska povezava z Osmanskim imperijem, blokadaavstrijskega dostopa do Sredozemlja). Kratkotrajna francoska vladavina je spremenila davke, uvedla reforme prava (Code Napoleon) in izboljšala položaj slovenščine v šolah, fevdalizma pa ni odpravila, čeprav je to načrtovala.

Izboljšan položaj slovenščine in nekateri drugi vplivi francoske zasedbe približno polovice današnje Slovenije, pa tudi vplivi idej francoske revolucije so še pospešili oblikovanje zavesti o obstoju posebnega slovenskega naroda. Anton Tomaž Linhart v zgodovinopisju, Jernej Kopitar v jezikoslovju in nekateri drugi so pripomogli k uveljavljanju predstave o etnični enotnosti slovanskih prebivalcev Kranjske, južnega dela Štajerske, Koroške, Goriške in dela Istre ter tržaškega zaledja. Vendar je bilo takšno prepričanje značilno predvsem za del izobražencev, med širšim slojem pa je francoska zasedba ostala v spominu predvsem po visokih davkih in slabi gospodarski situaciji, ki je bila posledica nenehnih vojn.

[uredi]Slovenija v predmarčni dobi

Ilirsko kraljestvo (1822-1849)

Naslovnica Prešernovih Poezij

V 30. in 40. letih 19. stoletja so slovensko govoreče izobraženske elite z redkimi izjemami zavrnile ideologijo ilirizma, ki je predvidevala nastanek južnoslovanskega (ilirskega) naroda in skupnega knjižnega jezika. Prepričanje o posebni slovenski identiteti je izviralo predvsem iz obstoja slovenske jezikovne skupnosti, ki je bila utemeljena na književni tradiciji iz časa delovanja slovenskih protestantov v 16. stoletju, ter na tedanji živahni slovstveni dejavnosti. Vrednost slovenskega jezika je dvignilo zlasti delovanje pesnika Franceta Prešerna, ki je dokazal, da je slovenščina primerna tudi za visoko kulturo. Poleg tega je individualnost slovenščine dokazovala tedanja slavistika (Jernej Kopitar, Pavel Jozef Šafárik). Ker je tedaj veljalo, da so jezikovne skupnosti enake narodom, se je med izobraženci vse bolj širilo prepričanje o obstoju posebnega naroda, Slovencev.

V predmarčni dobi se je nadaljevala modernizacija vasi in začela prva industrializacija. Velika pričakovanja je vzbudila zlasti gradnja Južne železnice, ki je povezovala Dunaj in Trst ter je potekala čez slovenske dežele.

V evropski pomladi narodov, marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program imenovan »Zedinjena Slovenija«, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo.

[uredi]V ustavnem obdobju

Dežele Avstro-Ogrske po 1867

Leta 1867 so slovenski poslanci na deželnih volitvah na Kranjskem že dobili večino. Tega leta je z razdelitvijo države na ogrsko in avstrijsko polovico nastala Avstro-Ogrska. Večji del današnjega slovenskega ozemlja je ostal v avstrijskem delu monarhije, le Prekmurje je ostalo v ogrskem delu. Že leta 1866, po izgubljeni vojni z Italijo in Prusijo pa je Italija dobila Benečijo; Beneški Slovenci so tako prišli pod Italijo, kar je potrdil formalniplebiscit.

Slovenska politična gibanja v tem času je zaznamoval najprej skupni narodnostni boj vseh Slovencev (obdobje slogaštva), kasneje pa so se vse poglabljala politična razhajanja, zlasti v 80. in 90. letih 19. stoletja, ki je obdobje kulturnega boja med katoliško in liberalno strujo meščanskih politikov. V začetku20. stoletja se uveljavljajo tudi socialdemokratska politična združenja, ki so jih vodili razumniki, sodelavce pa iskali med vse številčnejšim delavstvom. Predvsem v začetku 20. stoletja so se precej okrepila prizadevanja za državnopravno in tudi kulturno povezovanje z Južnimi Slovani, predvsem sHrvati. Zamisel o trialistični preureditvi Avstro-Ogrske, s katero bi Slovenci in Hrvati v monarhiji dobili posebno državno enoto je imela pristaše v katoliškem in liberalnem taboru^{[navedi vir]}, med izobraženci so se mnogi zavzemali za tesno kulturno in jezikovno povezovanje in celo za opustitev slovenskega jezika (neoilirizem).

[uredi]Prva svetovna vojna

Avstrijska pehota v prvi svetovni vojni

Med prvo svetovno vojno, ki je Slovenijo hudo prizadela zlasti s krvavo soško fronto in s politiko velesil, ki je grozila z razkosanjem slovenskega ozemlja med več držav (londonski sporazum, 1915), so Slovenci že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v habsburški monarhiji. Zahtevo, znano kot majniško deklaracijo, so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci vdunajskem parlamentu spomladi 1917. Vladajoči krogi habsburške monarhije so zahtevo sprva zavrnili, poznejše pobude vlade za federalizacijo monarhije (npr. oktobrski manifest cesarja Karla) pa je zavrnila večina slovenskih politikov, ki se je že nagibala k neodvisnosti. Ohranitev reformirane države je najdlje zagovarjal nekdanji načelnik Slovenske ljudske stranke in zadnji kranjski deželni glavar, Ivan Šusteršič, ki pa je imel le malo pristašev in vpliva.

[uredi]Obdobje med svetovnima vojnama

Glavni članek: Zgodovina Slovenije od leta 1918 do leta 1945.

Po porazu Avstro-Ogrske in centralnih sil sta hrvaški sabor v Zagrebu in ljudski shod v Ljubljani 29. oktobra 1918 razglasila narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu. Nevarnost s strani Italije, ki je na podlagi londonskega sporazuma iz leta 1915 zasedla Primorsko in Istro ter dele Dalmacije, nedefinirane meje, odsotnost mednarodnega priznanja in pritisk^{[dvomljivo — glej pogovorno stran]} Srbov po združitvi v skupno državo, sta povzročila 1. decembra 1918 združitev Države SHS sKraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je od 3. oktobra 1929 imenovala Kraljevina Jugoslavija.

Politična karikatura v Ilustriranem Slovencu iz leta 1925

Leta 1919 so jugoslovanske čete zasedle Prekmurje in ga priključile kraljevini. Po izgubljenem koroškem plebiscitu leta 1920 je južna Koroška pripadla Avstriji. Po podpisu rapalske pogodbe (1920) je bila urejena meja z Italijo, ki je dobila celotno zahodno Slovenijo.

Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavnopravne avtonomije, je pa zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo, dejansko živel dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti. Slovenija se je gospodarsko in kulturno dobro razvijala. V njenem političnem življenju pa je do uvedbe šestojanuarske diktature (1929) vladal hud boj med Slovensko ljudsko stranko in liberalno Jugoslovansko demokratsko stranko.

[uredi]Druga svetovna vojna

Glavna članka: Slovenci med drugo svetovno vojno in Seznam slovenskih partizanskih divizij.

Nekateri podatki v tem članku ali razdelku so morda napačni.
Glej ustrezno razpravo na pogovorni strani.

Letak iz leta 1938 (po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu), ki ga je izdalaKPS

Nemčija se je pripravljala na napad na Sovjetsko zvezo, potem ko je Hitler poskušal trojni pakt razširiti v četvernega, vendar je navzkrižje interesov Nemčije in SZ to preprečilo, saj so oboji imeli močne ozemeljske težnje po Bosporju in Dardanelah. Tako so k trojnemu paktu leta 1940 pristopile tudi Madžarsko, Bolgarijo in Romunija. To je močno povečalo pritisk na Jugoslavija, da bi tudi ona podpisala pristop, za kar si je prizadeval Hitler, ki si je pred napadom na SZ želel zaščiti južni bok. Tako je prišlo 25. marca 1941 do podpisa pogodbe Kraljevine Jugoslavije z Nemčijo, čemur je dva dni kasneje, 27. marca, sledil puč, ki ga je vodil letalski general Dušan Simović. Regent knez Pavel je bil odstavljen in oblast je bila dodeljena mlademu Petru. Začasno vodenje je prevzel general. Hitlerju se tako Jugoslavija ni zdela več zanesljiva in tako je 6. aprila 1941, po vojaškemnačrtu Marita in brez vojaške napovedi sovražnik vdrl v Kraljevino Jugoslavijo. Napad se je začel z bombardiranjem Beograda, pri čemer je bilo ubitih 20.000 ljudi. Odpor jugoslovanske kraljeve vojske je bil zgolj simboličen, saj so zaradi počasne mobilizacije uspeli zbrati le polovico nabornikov in tudi vojaška oprema in doktrina Srbije iz balkanskih vojn in prve svetovne vojne sta bili zastareli. Tako je Nemčija 10. aprila že prešlaZagreb in 12. aprila Beograd. Italijanska vojska je svoj napad začela šele 11. aprila, ko se je vključila tudi Madžarska. Tedaj je bila nemška vojska že v Karlovcu. Italijanska vojska se je razcepila na dva dela: del je prodiral proti in Ljubljani in naprej preko Kočevja, drugi del pa je prodiral preko Dalmacije. Nemška vojska je vdrla tudi iz Bolgarije in z mobiliziranimi enotami zlahka preprečila umik Jugoslovanske vojske na solunsko fronto. Tako je Kraljevina Jugoslavija bila okupirana s strani 4 okupatorjev, slovensko ozemlje pa je bilo razdeljeno med Nemčijo, Italijo, in Madžarsko. Hrvaške oblasti so si priborile pravico do ustanovitve NDH, kljub temu pa je bilo ozemlje še vedno pod okupatorjevim nadzorom. Sever NDH so nadzirali Nemci, jug pa Italijani. Kmalu po okupaciji je nastal slovenski Narodni svet pod vodstvom dr. Marka Natlačena, ki je pozival k mirni predaji orožja in vdaji okupatorju, kar pa je vojaško poveljstvo seveda zavrnilo. Madžarska je zasedla večino Prekmurja in Medžimurje. Pod oblastjo NDHse je leta 1941 prav tako znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Šlo je za ozemlje veliko približno 20 kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo približno 800 prebivalcev.

Italijani so na svojem okupiranem ozemlju vodili zmerno politiko, kar je bilo v nasprotju z medvojnim dogajanjem, ko so poskušali na vse pretege z etnocidom uničiti 300.000 Slovencev, ki so ostali zunaj meja matične države. Tako so v obdobju okupacije dovoljevali dvojezičnost, italijanski jezik so v šole uvedli zgolj kot učni predmet, dovoljevali so vsa nepolitična, kulturna in športna društva. Nemška oblika okupacije pa je bila najhušja izmed vseh treh, saj so prepovedali vse slovenske časopise, nemški jezik so v šole uvedli kot učni jezik, odrasle so nasilno vpisovali v Štajersko domovinsko zvezo in Koroško ljudsko zvezo oziroma v njune oborožene oddelke. Uradovalni jezik je prav tako postala nemščina. Nasilno so odvzeli 600 otrok, ki so po videzu zadoščali kriterijem arijske rase in jih dodelili organizaciji Lebensborn, uvedli so nacistične zakone, kasneje so začeli z vojaško mobilizacijo prebivalstva, kar je bilo v nasprotju z mednarodnim pravom,...

26. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta (ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovana v Osvobodilno fronto), ki je začela oborožen boj proti okupatorjem. Ustanovne skupine Protiimperialistične fronte so bile: Komunistična partija Slovenije, del krščanskih socialistov, demokratični del liberalnega telovadnega društva Sokol in del kulturnikov, ki pa so bili nepovezani. V Volkmerjevem prehodu v Mariboru so dne 29. april 1941 protinacistično razpoloženi slovenski mladinci pod vodstvom Bojana Ilicha zažgali dva osebna avtomobila nemške civilne uprave. To je bila prva odporniška protiokupatorska akcija v okupirani Sloveniji, ki se je porodila iz revolta ob transu ki ga je med Hitlerjevim obiskom tri dni pred tem dejanjem doživela večina mariborskih Nemcev. Nacistična policija je zaprla okoli 60 mladincev, vendar jih je kmalu izpustila saj jim ni mogla dokazati udeležbe pri požigu. 22. junija 1941 je bil ustanovljeno glavno poveljstvo partizanskih sil in na isti dan so bile objavljena Gesla osvobodilnega gibanja OF. Kasneje, 1. novembra 1941 so bile objavljene tudiTemeljne točke OF, katerih 8. in 9. točka sta bili napisani pod vplivom atlantske listine. Vodilno vlogo v Osvobodilni fronti je s podpisom Dolomitske izjave 1. marca 1943 prevzelaKomunistična partija Slovenije, ki je v krvavem NOB sama prevzela vso oblast.

Leta 1943 je na Kočevskem nastalo znatno osvobojeno ozemlje na katerem je OF organizirala Kočevski zbor, na katerem je izvolila najvišji organ slovenske države, sprejela odločitev o priključitvi Primorske Sloveniji in izvolila delegacijo za II. zasedanje AVNOJ-a.

Ob koncu vojne je slovenska partizanska vojska skupaj z Jugoslovansko armado in sovjetsko Rdečo armado osvobodila celotno slovensko etnično ozemlje. Oddelki VOS-a pod komando komunistične partije in po sovjetskem vzoru so po koncu vojne povečini izvajali t.i. povojne izvensodne poboje nad civilnimi in vojaškimi osebami. Doslej je ivedentirano okoli 600 grobišč po vsej Sloveniji.

[uredi]Nastanek federativne Jugoslavije

Glavni članek: Zgodovina Slovenije od leta 1945 do leta 1991.

Plakat za volitve leta 1950

Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanjuAVNOJa v Jajcu novembra 1943 in bila dve leti kasneje razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija se je kot njen sestavni del preimenovala v Ljudsko republiko Slovenijo. Do leta 1947 je bila nacionalizirana vsa zasebna dejavnost.

Po prelomu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko socializma, ki je temeljila na družbeni lastnini in samoupravljanju. Mesto Trst s svojo okolico je pripadlo Italiji. Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), Slovenija pa vSocialistično republiko Slovenijo.

Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala, posebej še v petdesetih letih, ko se je dežela močno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, se je Slovenija med vsemi šestimi republikami najhitreje približevala tržnemu gospodarstvu. Kljub zaviralni gospodarski in socialni zakonodaji, ki jo je določal predvsem največjisrbski narod in ki se je v svojih centralističnih prizadevanjih opiral na nerazvite republike, je Slovenija ohranjala svojo večjo gospodarsko razvitost, od državnega povprečja boljšo kvalifikacijsko strukturo, boljšo delovno disciplino in organizacijo.

Slovenija je ustvarjala kar 2,5-krat večji družbeni produkt od državnega povprečja, kar je med Slovenci krepilo narodno samozavest. Ta samozavest se je kazala tako na gospodarskem kot kulturnem področju.

[uredi]Osamosvojitev Slovenije

Članek ima pomanjkljiv slog.
Pri urejanju upoštevajte pravila slogovnega priročnika.

Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev, od nje pa pričakovala varnost in zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren razvoj. K odhodu so jo prisilile okoliščine, vedno večji razkorak z razvitimi državami, v prvi vrsti pa nezmožnost, da se Jugoslavija demokratizira, modernizira in zagotovi nacionalne pravice svojim narodom.

V povojnem času so v Jugoslaviji potekala trenja med zagovorniki centralizma na eni in federalizma na drugi strani. Slovenija pa je bila eden glavnih udeležencev teh sporov. Vendar so se v teh sporih slovenski politiki omejevali predvsem na položaj SLO v Jugoslaviji in ne o osamosvojitvi Slovenije in s tem o spremembi obsega Jugoslovanske države. Ko se je v drugi polovici 80. let organizirala slovenska politična opozicija, so se odprle tudi možnosti za drugačne poglede na slovensko politiko do Jugoslavije.

Leta 1987 so slovenski intelektualci v 57. številki Nove revije predstavili opozicijski nacionalni program, ki je vseboval zahtevo po krepitvi slovenske državnosti. Isto zahtevo pa so izražale tudi prve opozicijske stranke. Te stranke so se sprva še imenovale zveze, kot na primer Slovenska kmečka zveza , ki je nastala leta 1988 in pa Slovenka demokratična zveza, ki je nastala leta 1989. Maja 1988 so bili aretirani Janez Janša, David Tasić, Ivan Borštner in Franci Zavrl. Obtoženi so bili izdaje vojaških skrivnosti, njihovo sojenje pa je potekalo pred vojaškim sodiščem v Ljubljani.

Pripadniki močnega civilnega gibanja so ustvarili Odbor za obrambo četverice, ki se je kasneje preoblikoval v Odbor za varstvo človekovih pravic, vodil ga je Igor Bavčar. Slovenska javnost je na iniciativo odbora z množičnimi demonstracijami protestirala proti procesu sojenja četverici a vojaške oblasti niso popustile. Obsojeni so bili na zaporne kazni, ki so jih kasneje slovenske oblasti zmanjšale.

Tudi slovenska oblast je začela spoznavati, da so možnosti za sožitje v Jugoslaviji vse manjše, in je začela braniti slovenske pozicije pred napadi iz centra. To je bila posledica reformnih procesov v sami zvezi komunistov ali ZK, v kateri je pod vodstvom Milana Kučana začela prevladovati t.i. prenoviteljska struja. Ta je postopoma začela odpovedovati ob lastnem monopolu, zaradi pritiskov opozicije in konflikta z Beogradom. To odpovedovanje pa se je najprej izrazilo v političnem geslu o nestrankarskem pluralizmu., nato pa v sestopu iz oblasti. Sestop je bil miren in se je končal z s korektnimi večstranskimi volitvami.

[uredi]Majniška deklaracija

Na protestnem zborovanju zaradi druge aretacije Janeza Janše je pisatelj Tone Pavček 8. maja 1989 prebral Majniško deklaracijo. Deklaracijo so podpisali Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratska zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. Zahteve, izražene v Majniški deklaraciji, so postale temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije.

Osnovne točke Majniške deklaracije so bile:

Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda
Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope
Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom
Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.

Uradne oblasti so na razglasitev skušale odgovoriti z delno alternativnim programom(t.i. Temeljno listino Slovenije, objavljeno 22. junija; ta je še zagovarjala jugoslovansko državo, vendar pod pogojem, da bo dejansko federativna in demokratična). Nastajajoče opozicijske stranke, zlasti Zbor za ustavo, pa so zagovarjale doslednejše določbe o političnem pluralizmu in gospodarski suverenosti.

Slovenske oblasti pa so odločno prepovedale miting resnice, ki je bil napovedan za 1. december 1989. s katerim so srbski nacionalisti hoteli zrušiti slovensko oblast.

[uredi]Prvi osamosvojitveni ukrepi

Slovenski komunisti so 20.1.1990, potem ko niso upoštevali nobene od njihovih pobud, zapustili 14. kongres ZKJ ki je tako dokončno razpadla. V času ko je začela razpadati SZ, so se spori med Slovenijo in federacijo stopnjevali. Vrhunec so dosegli, ko je zaradi slovenske podpore kosovskim Albancem na zboru v Cankarjevem domu januarja 1989, Srbija napovedala Sloveniji gospodarsko blokado. Marca 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost, aprila pa je na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva zmagal Milan Kučan . Na parlamentarnih volitvah pa je s 126 poslanskimi sedeži proti 240 zmagala organizirana opozicija-DEMOS, ki jo je sestavljala večina opozicijskih strank. Te stranke so bile : Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Krščanski demokrati, Zeleni, Slovenska kmečka zveza. Predsednik skupščine je postal France Bučar, vlado je sestavil krščanski demokrat Lojze Peterle, ker je njegova stranka znotraj Demosa dobila največ glasov. Najmočnejši opozicijski stranki sta bili prenovljena komunistična in liberalna, v parlament pa je od prejšnjih družbenopolitičnih organizacij prišla tudi socialistična stranka(nekdanja SZDL)

Slovenska skupščina se je začela ukvarjati z osamosvojitveno zakonodajo že julija 1990. Tedaj je bila sprejeta Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več; odpravila je tudi slovensko delegacijo v zveznem zboru skupščine SFRJ. Še pred prvimi večstrankarskimi volitvami(7. marca) so bila sprejeta dopolnila k slovenski ustavi; iz imena republike je bila črtana beseda »socialistična«, z deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo, pa je bila načelno razglašena samostojnost na gospodarskem področju. Slovenska skupščina je 28. septembra in nato 4. oktobra(tedaj je bil sprejet ustavni zakon in razveljavljenih 27 jugoslovanskih zakonov) nadaljevala s sprejemanjem osamosvojitvene zakonodaje. Novi zakoni so dajali Sloveniji izključne pristojnosti pri določanju vojaškega roka in poveljevanja v teritorialni obrambi. Zvezni organi so terjali, naj Slovenija te zakone prekliče. Na podlagi zakona o SLO in družbeni samozaščiti ter z vednostjo vseh treh predsednikov(predsedstva, skupščine in vlade) sta Janez Janša in Igor Bavčar kot sekretarja za obrambo in notranje zadeve organizirala t.i. Manevrsko strukturo narodne zaščite. Oktobra 1990 so pripadniki JLA zasedli štab TO v Ljubljani. Njegov dotedanji poveljnik Ivan Hočevar je ostal lojalen JLA, zato ga je predsedstvo RS zamenjalo; njegov naslednik je postal Janez Slapar.

[uredi]Plebiscit o osamosvojitvi Slovenije

V Sloveniji je 23. decembra 1990 potekal plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. Pred tem je Slovenija drugim republikam ponujala predlog konfederalne pogodbe, ki pa so jo vse(razen Hrvaške) zavrnile. Del političnih strank, zlasti v Demosu, je odnos do Jugoslavije zaostroval in zlasti tistim, ki so izšli iz bivših družbenopolitičnih organizacij, očital »jugoslovanarstvo«. V odnosu do Jugoslavije je bila kombinacija obeh drž produktivna: radikalnost novih strank je Jugoslavijo postavljala pred dejstvo, da se mora hitro spremeniti ali pa jo bo Slovenija zapustila. V strankarske spore je posegla Socialistična stranka Slovenije s predlogom za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Pobudo je nato prevzel Demos in 6. decembra je skupščina sprejela zakon o plebiscitu^[1].

Osnutek zakona je izzval številne polemike, zlasti glede relativne ali absolutne večine, ki naj bi zagotavljala uspeh plebiscita. Končno so se stranke dogovorile za absolutno večino. Vprašanje na plebiscitnem lističu se je glasilo:«Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Plebiscit je bil 23. decembra, rezultati pa so bili uradno razglašeni 26. decembra. Glasovanja se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev; za samostojnost je glasovalo 88,2 % vseh volivcev. Po zakonu naj bi bila odločitev uresničena v šestih mesecih.

Še pred plebiscitom je skupščina objavila tudi Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, sprejela pa je tudi Izjavo o dobrih namerah(6. decembra 1990). Slovenska oblast je začela tudi diplomatsko akcijo, s katero je skušala drugim republikam in svetu pojasniti svoje motive pri osamosvajanju. Zagovarjala je tezo o razdružitvi in ne odcepitvi; v začetku 1991 je organizirala srečanja z vodstvi vseh republik, v katerih je predstavila bodočo ureditev medsebojnih odnosov. Srbske oblasti so januarja 1991 vdrle v jugoslovanski finančni sistem in si »sposodile« 1,4 milijarde dolarjev. Zvezno predsedstvo je na predlog JLA sprejelo sklep o razorožitvi paravojaških oddelkov, kamor so šteli tudi Teritorialno obrambo, ki je bila sicer del jugoslovanskih oboroženih sil. Temu se je Slovenija uprla in prevzela poveljevanje nad svojo Teritorialno obrambo. V začetku junija pa je zvezni premier Ante Marković slovenske poslance neuspešno prepričeval naj Slovenija le ostane v Jugoslaviji.

[uredi]Razglasitev neodvisnosti in dogodki po njej

Dan, na katerega se je izpolnila stoletna želja Slovencev po samostojni državi. Po stoletjih podrejanja in izkoriščanja drugih, smo končno dočakali ta dan, ki se je za zmeraj vpisal v zgodovino Slovencev, kot najpomembnejši v zgodovini celotnega Slovenskega naroda. Osamosvojitev je Slovensko ljudstvo potrdilo z absolutno večino na referendumu 26.12.1990 s katerim se je jasno izrazila ljudska volja.Celotna tedanja politika je pozabila nasprotja in se združila in postavila državni interes na prvo mesto. Na žalost je bilo obdobje osamosvojitve edinstveno glede enotnosti v politiki, ki se v današnjih dneh ne kaže več. Vendar se z odločitvijo Slovenskega naroda ni strinjala preostala Jugoslavija zlasti Srbija in JLA. Tako je JLA že naslednji dan po osamosvojitvi poskusila s silo zatreti Slovensko željo po samostojnosti. S tem se je začela t.i. Deset dnevna vojna v kateri je Slovenska TO in Policija navkljub številčni in tehnični premoči sovražnika popolnoma onemogočila in porazila JLA. Vodstvo JLA se je na koncu moralo sprijazniti s porazom in navkljub resnim grožnjam in ultimatom moralo opustiti kampanjo v Sloveniji in sesti za pogajalsko mizo. Začela so se pogajanja na Brionih, ki so se končala z podpisom Brionske deklaracije. Po določenem prehodnem obdobju se je morala celotna JLA umakniti iz Slovenije in ta dan je zaznamoval konec Slovenskega boja za neodvisnost.

Demos je razpadel, aprila 1992 je bila izglasovana nezaupnica Lojzetu Petrletu, nasledil ga je Janez Drnovšek, ki je ostal na oblasti tudi po volitvah 1992 in 1997. Mandat predsednika republike pa so volivci dvakrat zaporedoma podelili Milanu Kučanu (1992-1997 in 1997-2002).

[uredi]Samostojna Slovenija

Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 so se začele gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ. Prvo jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki Nove revije. Zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji je sprožila aretacija in sodni pregon treh sodelavcev političnega tednika Mladina in podčastnika JLA (Janez Janša, David Tasić, Franci Zavrl in Ivan Borštner).

V letih 1988 in 1989 so nastale prve opozicijske politične stranke, ki so v majniški deklaraciji leta 1989 zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične volitve, na katerih je zmagala opozicija, združena v DEMOS. 23. decembra istega leta se je na plebiscitu prek 88 odstotkov volivcev odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. Naslednji dan je novo državo napadla jugoslovanska vojska. Po desetdnevni vojni je bilo 7. julija z Brionsko deklaracijo sklenjeno premirje. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije in oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak JLA. Novembra je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992.

[uredi]Slovenija v Evropski uniji

Februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29. marca 2004 postala članica zveze NATO, 1. maja 2004 pa tudi članica Evropske unije. Slovenija je1. januarja 2007 prevzela skupno evropsko valuto evro. V prvem polletju 2008 je predsedovala evropskemu svetu.

Slovenska zgodovina

sreda, 18. april 2012

Socialistična federativna republika Jugoslavija

Organi federacije

[uredi]Zvezni fondi

[uredi]Socialistične republike in avtonomni pokrajini

[uredi]Glej tudi

Zgodovina Slovenije